O podjetju

Lešnik od leta 1976

Podjetje LEŠNIK je ustanovil Friderik Lešnik leta 1976 kot majhno ključavničarsko delavnico v Zg. Žerjavcih.

V podjetju LEŠNIK LENART d.o.o. že od leta 1976 razvijamo, proizvajamo in tržimo moderno komunalno opremo, dovršeno urbano opremo, opremo za oljarne, prednje traktorske hidravlike ter vretenaste pogone.

  • Lasten razvoj nas drži v vrhu in glede na dejstvo, da se naši izdelki kopirajo v drugih podjetjih, lahko rečemo da smo vodilni v tem segmentu.
    Kopiranje naših proizvodov je najvišja oblika priznanja kvalitete.
  • Lastna proizvodnja in servis pa nam omogočata prilagodljivost kupcu.
  • Naši kupci se vračajo in to nam je potrditev našega dela.
  • Sporočite nam vaše želje in pomagali vam bomo.

Lešnik Lenart d.o.o.

Kakovost

Video

Ustanovitelj podjetja Friderik Lešnik

Friderik Lešnik se je rodil 30. 6. 1942 v skromni kmečki hiši v Zg. Žerjavcih očetu Jakobu in materi Kristini, rojeni Sluga. Oče Jakob je bil izučen čevljar, opravljal je tudi poklic zidarja in mizarja. V širši okolici svojega kraja je veljal za zelo priznanega mizarja in sodarja. Izdeloval je stavbno pohištvo po naročilu, različne vinske sode, mizarske delovne mize, imenovane tudi hoblpanke, kompletne linije žitnih mlinov, ročaje za vrtno orodje, omare, vozove, itd. Bil je tudi čebelar, v svojem čebelnjaku je imel kar 12 panjev. Kot zidarski mojster oziroma palir, pa je bil odgovoren za izdelavo 27 fasad na slovenskih cerkvah.

Friderik Lešnik je bil zelo radoveden deček in že kot otroka ga je pritegnila tehnika. Cele ure je opazoval delovanje kakšne poljedelske naprave. Ko je oče Jakob na začetku petdesetih let domov pripeljal motorno kolo Tomos, ga je Friderik postavil na kuhinjsko mizo, prižgal motor in celo noč občudoval ta čudežni stroj. Šola ga je dolgočasila, zato se ji nikdar ni kaj posebej posvečal. Raje kot v šolo je zavil v bližnji gozd, kjer je po cele dneve oprezal za gozdnimi živalmi. Udomačil si je veverice in srake. Najljubša mu je bila veverička, ki je slišala na ime Muki. Bila je njegova velika živalska prijateljica, saj je celo spala v njegovi postelji. Že kot trinajstletni fant je svojemu očetu izdelal mizarsko stružnico, imenovano tudi drakšler. Stroj še dandanes brezhibno deluje. Mojstrsko izdelan in tehnično dovršen stroj je še dandanes neizvedljiv projekt za marsikaterega novodobnega inženirja. Že s 15. letom pa je začel s trdim delom na domači kmetiji in sosedovi kovačiji. Friderik je bil človek, ki je znal opazovati svet okrog sebe. Lahko bi rekli, da je po svetu hodil z odprtimi očmi. Vse ga je zanimalo in pritegnilo. Njegova šola je bil svet, ki ga je učil življenjske modrosti.

15. maja leta 1965 se je poročil s Frido, rojeno Župec. Leta 1965 sta se z ženo Frido odpravila na začasno delo v sosednjo Avstrijo. Odselila sta se v avstrijsko mesto Wolfurt blizu Bodenskega jezera v pokrajini Vorarlberg. Tam se je zaposlil v podjetju Doppelmayr, kjer so izdelovali smučarske in kabinske žičnice. Dobil je delo konstrukcijskega ključavničarja. Spoštovali in cenili so njegovo delo in prizadevanje po doseganju čim višje kakovosti. Opravljal je najzahtevnejša ključavničarska dela in čez čas postal eden izmed najboljših delavcev v podjetju. Zaupana so mu bila najodgovornejša in najzahtevnejša dela in prototipi. Sčasoma so se tudi inženirji projektanti začeli zatekati k njemu, da jim je podal rešitev ali pa jim vsaj idejno pomagal pri razrešitvi kakšnega tehničnega problema. Imeli so ga za živi leksikon tehničnega znanja in idej, čeprav ni imel nikakršne formalne izobrazbe.

Navezanost na rodno zemljo ga je privedla nazaj domov v Slovenijo. Ko sta se z ženo leta 1975 za stalno vrnila na domačo zemljo, si je ob družinski enonadstropni hiši zgradil majhno ključavničarsko delavnico, kjer je leta 1976 začel s ključavničarsko obrtjo. Po naročilu je izdeloval zložljive stopnice za povzpetje na podstrešje. Bil je edini proizvajalec tovrstnih stopnic v Sloveniji. Izdelal jih je več sto kosov. Specializiral se je tudi za izdelavo kovinskega stavbnega pohištva (vrata in okna) katerih število gre v več sto kosov. Bil je nepogrešljiv za kmete, saj je popravil, zavaril in dodelal vsak kmetijski stroj oz. napravo. Iz cele Slovenije so mu vozili razne dele v popravilo in varjenje. Bil je specialist za reparaturno varjenje ohišij iz aluminijevih zlitin in sive litine. Bil je izvrsten strugar in rezkar, nepremagljiv pri plamenskem izrezu pločevine. Veljalo je pravilo, da se pri Lešniku vse popravi in vse izdela. Prvi v Sloveniji je izdelal mobilno operacijsko mizo za veterinarje. Za slovenske sadjarje in drevesničarje pa je izdelal posebni plug za izoravanje sadik. Med prvimi je začel izdelovati planirne deske za traktorje. Izdeloval je nosilne konstrukcije za cerkvene zvonove v zvonikih cerkva in obnavljal ure na zvonikih. Že leta 1984 je prvi v Sloveniji izdelal prednjo traktorsko hidravliko, ki še dandanes brezhibno deluje. Na področju tehnike je bil enostavno genij brez konkurence. Za vsak tehnični problem je imel rešitev, tako rekoč  na dlani. Dnevno je izumljal razne pripomočke in naprave. Kar so si njegovi možgani izmislili, so njegove pridne roke izdelale. Vsečesa se je lotil, je vedno izpeljal do konca. Inovacije so bile njegov stil življenja. Kar se ni dobilo na trgu kot serijski proizvod, je izdelal on. Vsi njegovi izdelki so nekaj posebnega in enkratnega, saj jih je delal z ljubeznijo. Zastavljal si je zelo visoke cilje in jih zmeraj dosegal. Nikdar ni obupal na pol poti. Imel je neustavljivo energijo po ustvarjanju. Še pri 69 letih je bil bolj zagnan in odprt za nova znanja kot marsikateri 30 letnik. Njegov znani rek se glasi: ”živimo od dela ne pa od nedela”.

Kot zelo aktiven obrtnik je bil vseskozi član Območne obrtno-podjetniške zbornice Lenart. Zmeraj si je prizadeval, da bi tukajšnja obrt in njeni obrtniki imeli tisto veljavo, ki jim po vsej pravici pripada, saj na njihovih plečih sloni dobršen del slovenskega gospodarstva. Gotovo je bil to razlog, da je čez vsa leta plodovitega poslovanja z vso zavzetostjo deloval tudi v zborničnih organih, zlasti v upravnih odborih Območne obrtno podjetniške zbornice Lenart in se zmeraj z veseljem udeleževal izobraževalnih dogodkov strokovnih sekcij ter se vključeval v družabne aktivnosti zbornice. Večkrat je na zborničnih sestankih opozarjal na krivice, ki se dogajajo slovenskim obrtnikom, z zanimanjem so mu prisluhnili, ko je pripovedoval, kako obrtniške probleme rešujejo drugje. Zaradi dejavnega vključevanja v delo na Območni obrtno-podjetniški zbornici Lenart in zaradi zaslug na področju obrti in podjetništva je leta 2002 prejel priznanje častnega člana – najvišje priznanje zbornice, leta 2006 pa mu je občina Lenart za sodelovanje s številnimi domačimi in tujimi podjetji ter za uspešno nastopanje na evropskem trgu podelila najvišje občinsko priznanje – zlati lenarški grb.

Več kot 33 let je bil obrtnik oziroma samostojni podjetnik in tudi potem, ko je svoje uspešno poslovanje predal sinovoma Frediju in Edvardu, je še naprej, vse do zadnjega, aktivno sodeloval v družinskem podjetju. Ne le, da je bil do konca zvest svojemu stanu in bil čez vsa ta leta, pravzaprav desetletja, dejaven obrtnik, še več, bil je med najuspešnejšimi obrtniki in podjetniki svoje stroke in po svojih izdelkih znan širom po Sloveniji in tudi onstran njenih meja, predvsem v sosednji Avstriji. Pod njegovim vodstvom je kovinarska obrt prerasla v današnjo firmo Lešnik Lenart, d. o. o. Njegova inovacijska žilica je pripomogla k temu, da je v svoje delo in izdelke vključeval številne novosti in izboljšave, zaradi česar so se obiskovalci na sejmih, ki se jih je redno udeleževal, radi ustavljali na njegovem razstavnem prostoru. Bil je tudi izjemen graditelj. V svojem življenju je osebno zgradil kar nekaj stanovanjskih in poslovnih objektov. Rad je delal in znal se je tudi nagraditi za svojo pridnost. Rad je raziskoval, zato je prepotoval skoraj ves svet. Želel si je spoznati življenje ljudi na zelo oddaljenih koncih sveta. Z ženo Frido sta skupaj prepotovala mnogo dežel sveta.

Svaril je pred pomanjkanjem splošnih praktičnih znanj in rokodelskih veščin. Zagovarjal je tezo, da preveč šole človeka omejuje pri njegovem svobodnem razmišljanju in ustvarjanju. Kot aktivni član Območne obrtno-podjetniške zbornice Lenart je vsa leta opozarjal na slab in nedodelan šolski sistem v Sloveniji, ki mladih ne izobražuje za delo, ampak za neodgovorno in lagodno življenje. Večkrat je javno govoril, da niso mladi problem te družbe, ampak sistem, ki jih vzgaja in izobražuje. Bil je velik nasprotnik vzgojnega fizičnega kaznovanja otrok (pretepanja otrok). Sam nikoli v svoji očetovski vlogi ni uporabljal te metode. S svojo moško avtoriteto in spoštovanjem je svoja sinova vzgojil v poštena in delovna moža. Bil je zelo ljubeč mož in oče. Posebno pozornost in ljubezen pa je namenjal svoji vnukinji.

Friderik Lešnik je bil širši javnosti znan predvsem po svojih tehničnih sposobnostih, manj pa po svojem izjemno bogatem duhovnem življenju. Bil je globoko duhovna oseba z izjemno čustveno inteligenco.

Imel je dar zelo kompleksnega razmišljanja, tako na tehničnem, kot na duhovnem področju. Tako kot se je znal poglabljati v tehnične zadeve, se je znal vživeti v čustva drugih ljudi. Znal je prisluhniti problemom in tegobam sočloveka in mu tudi pomagati po vseh svojih močeh. V vsakem trenutku je vsakemu brez izjeme priskočil na pomoč. Ni poznal besed: ”ne morem”, ”nimam časa”, ”ne znam”, … Spoštoval je vse poštene ljudi ne glede na njihov socialni položaj. Bil je zelo občutljiv na krivice, ki se dogajajo soljudem. Nikdar ni delal iz gole želje po finančnem dobičku, ampak zaradi ljubezni do dela samega in ustvarjanja nekaj novega. Denar mu je bil postranska stvar. Ni maral serijske proizvodnje, zanj je bil izziv vsak dan izdelati nekaj novega, kjer je lahko sproščal svojo izjemno ustvarjalno moč. Največji izziv so mu zmeraj bili problemi, s katerimi se je srečeval pri delu. Neskončno je užival, ko jih je lahko korak za korakom reševal. Ker ni poznal besede ”ne gre”, je ure in ure premišljeval, dokler se mu niso porodile briljantne rešitve. Vse je delal z izjemno ljubeznijo in neskončnim potrpljenjem. Nikdar ga ni bilo moč zaslediti, da bi se pri kakršnemkoli delu jezil.

Razvijal je tudi opremo za pridobivanje bučnega olja. Izdelal je kar nekaj vrhunskih pražilnih peči, stiskalnic in mlinov za bučna semena. To opremo je izvozil celo v Francijo, Nemčijo in Srbijo.

Zadnja leta je bil izjemen vrtnar. Ogradil je veliko njivo, na kateri je prideloval zdravo domačo zelenjavo. Izdelal je inovativne grede v obliki betonskih korit.

Umrl je za posledicami srčnega infarkta, 29. septembra 2011, na dan, ko godujejo nadangeli.

Vse svoje življenje je delal za dobro ljudi in kraja. Prispeval je k razvoju, ugledu, promociji in prepoznavnosti občine Lenart in države Slovenije. Za seboj je pustil neizbrisljiv pečat, ki ga bodo lahko občudovale še mnoge generacije, država Slovenija pa je z njim izgubila velikega domoljuba in inovatorja na področju tehnike. Bil je velik vizionar, predvsem pa človek, ki je razumel realno življenje. To življenje je neizmerno ljubil kakor tudi ljudi okrog sebe. Ljubil je svojo domovino Slovenijo in bil je ponosen, da je sin slovenske matere. Še za časa svojega zemeljskega življenja je bil živa legenda, sedaj pa je postal legenda, ki bo večno živela. Naj bo njegov odnos do življenja, soljudi in dela zgled vsem Slovencem.

Friderik Lešnik, ustanovitelj podjetja LEŠNIK LENART d.o.o. (1942-2011)

Friderik Lešnik je prejel zlati grb občine Lenart leta 2006

Priznanja

Slovo od Friderika Lešnika